Odprtje razstave umetniške zbirke VIA DOLOROSA – POT TRPKIH SPOMINOV SKOZI TABORIŠČA DACHAU, ÜBERLINGEN IN ALLACH, 14. marec 2011

17. marec 2011

14. marca 2011 smo v šolski knjižnici odprli razstavo umetniške zbirke Via dolorosa – pot trpkih spominov skozi taborišča Dachau, Überlingen in Allach avtorja Borisa Kobeta, ki ima zaradi realistične upodobitve dogajanja v koncentracijskih taboriščih izjemno izpovedno moč. Ob tej priložnosti sta nam spregovorila avtor vsebinske zasnove razstave Anton Jež in pisatelj ter akademik Boris Pahor. Vsak s svoje plati sta nam odstrla del svojih spominov na vojna leta z namenom, da se grozote, ki so plod izkrivljenih ideologij, ne ponovijo več.

Prisotne je najprej pozdravil g. ravnatelj Silvester Tratar, dijak Anže Jesenek (G 3. A) je prebral pismo dr. Maxa Mannheimerja, v pogovoru z gostoma g. Antonom Ježem in akademikom Borisom Pahorjem sta sodelovali tudi dijaka Matic Hribar in Žiga Zalokar (G 3. B), kulturni dogodek je povezovala Tinkara Grilc, prof. zgod.

V glasbenem intermezzu smo prisluhnili triu ljubljanskega Konservatorija za glasbo in balet (Ani Mlakar (flavta), Dori Rakar (violina) in Niki Seljak (violončelo), mentor Franci Rizmal, prof., ki je izvedel TRIO op. 66 št. 2 Francoisa Devienna.

Otvoritve razstave so se udeležili tudi Alenka Šenica, dr. Marjana Kobe, Katarina Pelhan, prof. Jurij Kobe - otroci avtorja Taboriščnega taroka prof. Borisa Kobeta.

• Avtorja vsebinskega dela razstave in spremnega pisnega ter slikovnega gradiva »Via dolorosa«: Anton in Dušan Jež.
• Specialne fotografske povečave »Taboriščnega taroka« (iz originalov) in oblikovanje 10. razstave: Dušan Jež.
• Ideja in realizacija »štiriperesne deteljice«, pričevanja štirih mož (Boris Kobe-Anton Jež-Boris Pahor-dr. h. c. Max Mannheimer): Dušan Jež, ki je tudi izpeljal vse potrebne kontakte s prof. Pahorjem in dr. Mannheimerjem.
• Knjižna zbirka Pahorjevih del in literature o nacističnih zločinih nad človeštvom ter dokumentacijsko gradivo Antona Ježa, ki je obogatila razstavo: Cvetka Černec.

Razstavljeno fotografsko in knjižno gradivo gradivo je na ogled do konca aprila 2011. Vabljeni!

Pričevanje štirih mož

Večkrat se trudimo, da bi tisto, kar je slabo, hitro pozabili. Ampak preteklost se vedno priplazi nazaj in tudi na prihodnost smo bolje pripravljeni, če poznamo preteklost. Tako bivši jetniki uničevalnih koncentracijskih taborišč nadaljujejo s pripovedovanjem zgodb o dogajanju v vojnem času. Vsak na svoj način.

Z likovno govorico nam je takoj po osvoboditvi koncentracijskega taborišča Allach spregovoril umetnik in arhitekt prof. Boris Kobe z opusom 54 risb v velikosti 9X6 cm, napravljenih s tušem in barvno kredo. Gre za malodane »fotografske posnetke« dogajanja v taborišču, s posebnim poudarkom na odnosih med samimi jetniki in taboriščno hierarhijo.

Boris Kobe je bil rojen v Ljubljani leta 1905, dijaška leta pa je preživel v prostorih naše šole kot realec. Na Tehniški fakulteti v Ljubljani je študiral na oddelku za arhitekturo pri arhitektu Jožetu Plečniku. Diplomiral je leta 1929 in nato še dve leti študiral slikarstvo v Parizu. Med 2. svetovno vojno je sodeloval v OF, februarja 1945 pa so ga internirali v Dachau, nato pa je bil še v taboriščih Überlingen in Allach. Leta 1977 je prejel Prešernovo nagrado za arhitekturo, slikarstvo, oblikovanje spomenikov, knjižno ilustracijo in pedagoško delo.

Na poseben način je bil z nami tudi dr. Max Mannheimer, predsednik dachauske skupnosti za Nemčijo, podpredsednik Comite international de Dachau in član skupnosti Gegen vergesen – für Demokratie, ki je v preteklih letih veliko predaval o grozotah nacizma nemški mladini. Ob tej priložnosti je v pismu našim dijakom zapisal naslednje besede:

»Vesel sem, da Vam lahko od daleč pošljem majhen pozdravni nagovor ob odprtju razstave »Taboriščni tarok in Via dolorosa«, za kar sta dala pobudo Anton in Dušan Jež. To razstavo poznam, saj je bila tudi že v spominskem središču KZ Dachaua, kjer je našla smiselno lokacijo in bila deležna velike pozornosti. Boris Kobe je na teh igralnih kartah izpričal enkratno izpoved o času svojega jetništva v Dachauu in Ueberlingenu. Mnogi preganjani dolgo niso mogli spregovoriti o svojih grozljivih doživetjih. Veliko so se trudili, da bi lahko premagali svoje travme in našli pot v normalno vsakodnevno življenje. Zapustili so koncentracijsko taborišče, toda taborišče ni zapustilo njih. Le redki od njih so zmogli v pripovedni ali v pisni obliki poročati o nacističnem poniževanju. Šele mnogo let kasneje so to lahko doživeto popisali v spominih.
Boris Kobe je vse to obdelal na prav poseben, umetniški način. Posamezni prizori te igre s kartami nam pripovedujejo: tako so se nacisti »poigravali« z nami, ujetniki, surovo in brutalno. Nismo bili več ljudje, ampak samo še material, ki bi se ga lahko še uporabilo, ali pa tudi ne. Današnji ljudje, ki ne poznajo nobene diktature, morajo vedeti, česa je sposoben človek znotraj takega sistema brezpravja. Zato je najbolj pomembno, da vedno znova opominjamo na to. Žrtve kateregakoli totalitarnega režima ne smejo utoniti v pozabo.
Prihodnjim generacijam mora biti to v opozorilo, kajti ljudje smo vedno znova ogroženi z možnostjo nadvlade enih nad drugimi. Kadarkoli je posamezniku odvzeto dostojanstvo, se moramo pogumno braniti pred vsako obliko nasilja in krivice. Prav nekdanji jetniki in drugi preživeli se morajo zavzeti za to. Demokracije se ne da dobiti za ničelno tarifo, pravi znani pregovor. V tem smislu je zasluga Antona in Dušana Ježa, ki s to razstavo spominjata in opominjata, da moramo biti ves čas budni in se upreti vsakemu rasizmu in izločanju. Kot nekdanji jetnik Auschwitza in Dachaua, ki mu je bilo v holokavstu umorjenih šest družinskih članov, se zahvaljujem Antonu in Dušanu Ježu za njuno prizadevanje ter želim, da bi sporočilo te razstave razumelo veliko obiskovalcev.«

O svojih spominih na vojna leta pa nam je spregovoril nekdanji realec Anton Jež, univ. dipl. inž., ki je doživel internacijsko obdobje kot devetnajstletnik od aprila 1944 ter se vrnil v domovino junija 1945. Zanimivo je, da sta stopala s prof. Kobetom v času internacije po isti poti. Kobetovo likovno delo mlajše generacije docela lahko razumemo šele po usklajeni časovni razporeditvi likovnih motivov in ob pojasnilu tistih, ki so osebno izkusili prizore, upodobljene na kartah, saj nam avtor ni zapustil komentarjev k upodobitvam. Zato ima spominska razstavna zbirka »Via dolorosa« - Pot trpkih spominov skozi taborišča Dachau 1944 Überlingen 1945 Allach za nas še posebno težo. G. Anton Jež nam je v nagovoru opisal svojo skupno pot z avtorjem »Taboriščnega taroka« in opozoril na pomen odstiranja temne preteklosti z opisom zadnjih mesecev pred osvoboditvijo, ko se je bestijalnost v koncentracijskem taborišču še bolj razplamtela.

Pripoved, vezano na likovno delo, je s svoje plati nadaljeval leta 1913 v Trstu rojeni pisatelj in akademik Boris Pahor, prof., ki je bil v svojem življenju priča mnogim prelomnim trenutkom naše zgodovine. Avtor literarnih, del kot so Grmada v pristanu, Parnik trobi nji, Zatemnitev, Nekropola in Spopad s pomladjo, je začel svojo pripoved z opisi fašističnega nasilja in krivic, ki so jih bili med obema vojnama deležni Primorci. Po kapitulaciji Italije med 2. svetovno vojno se je po vrnitvi v domači Trst, ki je bil že pod nemško oblastjo, pridružil osvobodilnemu gibanju. Naslednje leto so ga aretirali in poslali v koncentracijska taborišča Dachau, Natzweiler-Struthof in Bergen-Belsen, kjer je opravljal delo bolničarja. Dobršen del pisateljevega nagovora je bil posvečen opisovanju dogodkov v taborišču in velikemu pomenu naravnanosti človeka, da tudi v najtežjih razmerah ohrani dostojanstvo in čut za bližnjega. Dobitnik številnih domačih in mednarodnih priznanj (Prešernova nagrada, srebrni častni znak svobode, francoski red Legije časti, članstvo v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, avstrijski častni križ za znanost in umetnost itn.) je odstrl še nekaj drobcev iz slovenske povojne zgodovine, pomen svobode izražanja in nujnost aktivnega sodelovanja mladih v sodobni družbi, ki jo je že v preteklosti ponazoril z besedami: „Zelo prav bi bilo, če bi si mladina že zdaj vzela k srcu to perspektivno resnico, da je sleherni člen človeške družbe poklican, da po svoje uresniči del prihodnje usode.”

Arhiv splošnih obvestil