Zgodovina šole

Naši sedanji izobraževalni programi izvirajo iz dveh zgodovinskih virov, realke in obrtne šole.
Del naših korenin sega v 2. polovico 19. stoletja, ko je v Ljubljani začela delovati prva realka na Slovenskem, ki je svoje nove prostore dobila v 1874 zgrajenem poslopju, imenitni stavbi v središču mesta, kjer je še danes sedež naše šole.
Nižja realka (ustanovljena 1851/52 s tremi razredi, prvi ravnatelj Mihael Peternel) je pripravljala učence na različne poklice, višja realka (od 1871/72 sedem razredov) pa za visoko tehniško šolo.

V šol. letu 1929/30 je v poslopju začela delovati realna gimnazija (ob njej še nekaj časa realka).

Realna gimnazija na Vegovi se je 1959. leta združila s 3. gimnazijo in se iz naše stavbe izselila v novejše šolsko poslopje za Bežigradom, k nam pa se je vselila tehniška šola za elektrotehniško stroko.

V realki oz. realni gimnaziji so poučevali mnogi znani Slovenci:
Albin Belar, Anton Foerster, Ivan Grohar, Gojmir Anton Kos, Ferdo Kozak, Fran Levec,  Anton Ocvirk, Marij Pregelj, France Vodnik …

Med njenimi dijaki so se v slovenskem kulturnem prostoru uveljavili:
Bogdan Borčić, Ivan Cankar, Maks Fabiani, Maksim Gaspari, Andrej Hieng, Rihard Jakopič, Mile Klopčič, Mile Korun, Srečko Kosovel, Branko Miklavc,  Frane Milčinski Ježek, Ivan Minatti, Henrik Neubauer, Milan Osredkar, Dušan Pirjevec, Edvard Ravnikar, Vladimir Skrbinšek, Jože Snoj, Milan Vidmar idr.

Več o zgodovini šole, znanih dijakih in učiteljih, o arhitekturnih in umetnostih značilnostih poslopja na Vegovi lahko preberete tudi v šolski avli.

Drugi del naših korenin sega v začetek 20. stoletja, natančneje v l. 1912, ko so na ljubljanski Državni obrtni šoli (novo šolsko poslopje je bilo zgrajeno leta 1911 na Aškerčevi cesti) že obstoječim smerem (šolam) pridružili tudi Delovodsko šolo za elektrotehniko.

L. 1920 se je Državna obrtna šola preimenovala v Tehniško srednjo šolo (TSŠ), ki je v š. l. 1927/1928 odprla še drugi letnik Elektrotehniške srednje šole kot vzporedni razred v 2. letniku Strojne srednje šole. Prvi letnik je bil za obe šoli enak.

Po letu 1945 je Tehniško srednjo šolo sestavljalo pet šol, med katerimi sta za nas pomembni Državna tehniška srednja šola z gradbenim, strojnim in elektrotehniškim odsekom in Državna delovodska šola (gradbeni, strojni, elektro in mizarski odsek). V šol. letu 1959/60 se je z Aškerčeve na Vegovo preselila tehniška šola za elektrotehniško stroko.

Ravnatelji TSŠ od 1927/28 do 1958/59:

Jožef Reisner (1924/25–1937/38)
Leo Novak (1938/39–1939/40)
Janko Jurančič (1948/49–1949/50)
Fridolin Hacin (1950/51–1955/56)
Albert Nučič (1956/57–1958/59)

Predstojniki elektrotehniškega odseka:

Stane Premelč (1923/24–1927/28)
Viktor Turnšek (1928/29–1950/51)
Ivan Ahtik (1951/52–1958/59)

1959/60: Samostojna elektrotehniška šola na Vegovi ulici v Ljubljani

1959/60 je prišlo do reorganizacije tehniških šol.
Oddelki elektrotehniškega odseka ljubljanske Tehniške srednje šole se osamosvojijo in preimenujejo v Tehniško šolo za elektrotehniško stroko, ki se preseli v poslopje nekdanje realke na Vegovi ulici, kjer deluje še danes.
V svojem 50-letnem samostojnem delovanju je šola doživela številne programske, vsebinske, organizacijske, prostorske in kadrovske spremembe, kar se nenazadnje odraža v njenih nadaljnjih preimenovanjih, in sicer:

1981/82: Srednja elektrotehniška šola Ljubljana (začetek usmerjenega izobraževanja, pridružitev poklicnih programov različnih zahtevnostnih stopenj že obstoječim tehniškim oddelkom);

1991/92: Srednja šola za elektrotehniko in računalništvo Ljubljana (konec usmerjenega izobraževanja, ločitev tehniškega in poklicnega izobraževanja, začetek izvajanja programa računalniški tehnik, nadaljevanje programov elektrotehnik elektronik in elektrotehnik energetik);

1999/2000: Srednja šola za elektrotehniko in računalništvo Ljubljana – Srednja strokovna šola in Strokovna gimnazija (postanemo zavod z dvema organizacijskima enotama /šolama, konec poskusne elektro gimnazije);

2008/09: Elektrotehniško-računalniška strokovna šola in gimnazija Ljubljana (zopet enovita šola z iztekajočimi se programi elektrotehnik elektronik, elektrotehnik energetik in elektrotehnik računalništva; začetek prenovljenih programov elektrotehnik in tehnik računalništva, začetek prenove gimnazijskega programa);

2009/10: Elektrotehniško-računalniška strokovna šola in gimnazija dobi uradno potrditev za uporabo skrajšanega poimenovanja VEGOVA Ljubljana, ki postane središčno poimenovanje v novem logotipu šole:

logotip vegova ljubljana

Razen v obdobju usmerjenega izobraževanja (80. leta. 20. stoletja) so naši dijaki obiskovali
4-letne izobraževalne programe, katerih poimenovanja so se tudi spreminjala (šibki tok, jaki tok, elektronika, elektroenergetika, elektrotehnik elektronik, elektrotehnik energetik, računalniški tehnik); danes so to: elektrotehnik, tehnik računalništva, tehniška gimnazija.

Med usmerjenim izobraževanjem so se tehnikom pridružili tudi dveletni program za pridobitev poklica monter električnih omrežij in triletna programa za pridobitev poklicev elektrikar energetik oz. elektrikar elektronik.

Pred usmerjenim izobraževanjem so tehniki zaključili šolo z zaključnim izpitom, “usmerjencem” ni bilo potrebno opravljati zaključne preizkušnje, s ponovno uvedbo splošnih in strokovnih gimnazij v 2. polovici 90. let se je vrnila splošna matura. Sprva so lahko tudi tehniki izbirali med zaključnim izpitom oz. splošno maturo, kasneje niso imeli več te možnosti, zaključni izpit je nadomestila poklicna matura. Z njo absolventi  srednjih strokovnih šol nimajo več enakih možnosti pri izbiri in neposrednem vpisu v univerzitetne študijske programe, kot so jo imeli pred uvedbo poklicne mature.

Več o zgodovinskem razvoju naše šole lahko preberete tudi v šolskih jubilejnih publikacijah: Praznik šole, Lj. 1989; Jubilejni zbornik, Lj. 1994; 40 let na Vegovi, Lj. 1999; Vegovci vegovcem (zbornik ob 50. obletnici šole), Lj. 2010.

Razstava Gimnazija konstruktivno in Realka integralno

naslovnica razstava konstruktivo realka integralno

(šolsko leto 2016/17)

(pdf 18MB)