NE OZIRAJTE SE NA PREDSODKE IN STEREOTIPE – PROGRAMIRANJE JE TUDI ZA DEKLETA!
V tem, kar delam, uživam. Kljub ovinkom pri izbiri šole danes kot inženirka opravljam delo, ki je pomembno za cel svet. Razvijamo protonsko tehnologijo, ki pomaga pri zdravljenju raka. Mladim priporočam, da pri odločanju o izbiri šole in študija preverite, kaj vse lahko v življenju počnete kot inženir oz. inženirka.
Že v osnovni šoli so me veselili naravoslovne vede in delo z računalniki. Na predmetni stopnji smo imeli celo možnost obiskovati računalniški krožek, ki pa je vključeval večinoma le igranje igric; obstajal je tudi zahtevnejši krožek, v katerega pa dekleta nismo bila nikoli povabljena. Učitelj, ki je vodil ta krožek, je namreč menil, da programiranje ni za dekleta. Priznati moram, da sem bila takrat premlada, da bi se temu uprla; imela sem namreč šele deset let in sem to sprejela kot dejstvo, ker tudi v domačem okolju nisem imela nobene vzornice oziroma vzpodbude, da bi ravnala drugače. Svojim staršem sicer ne zamerim, saj o tem preprosto niso vedeli dovolj, je pa zanje veljalo, da ker sem dobra v matematiki, kemiji, fiziki in biologiji, to enostavno pomeni, da sem pridna učenka in da je moja prihodnost v pravu ali ekonomiji gotovo svetla.
Po osnovni šoli sem se tako vpisala na ekonomsko gimnazijo. Usoda me je čez nekaj let popeljala na Fakulteto za matematiko in fiziko v Ljubljani. Priznati moram, da sem imela zaradi izbire srednje šole na fakulteti precej več dela kot moji kolegi, saj na ekonomski gimnaziji sploh nismo imeli fizike, tako da sem vso snov morala predelati sama. Med študijem sem se potem prvič srečala s programiranjem. Sprva sem se ga bala, saj se mi je zdelo vse tako zelo zakomplicirano in abstraktno, dokler nisem spoznala, da je moja glavna ovira ravno ta strah pred tem, da tega ne bom zmogla, ki je bil nedvomno posledica izkušenj iz osnovne šole. Ko sem se zavedla, da je prav strah moja največja ovira, sem se poskusila lotiti programiranja brez predsodkov, ki so toliko let živeli v meni, in prišla do razodetja, da je programiranje pravzaprav le zapis nekakšnih pravil – zgodbic, po katerih potem računalnik deluje. Tako za vsak scenarij, ki ga želite ustvariti, napišete svoje zgodbice, računalnik pa jih potem zelo hitro prebere in izvede. Ljudje smo namreč zelo dobri v pisanju teh zgodbic, vendar smo pri branju in njihovem izvajanju v primerjavi z računalnikom neprimerljivo počasnejši. To lahko ponazorim s programom za pospeševalnik delcev: Če bi morali magnete ročno vklapljati in izklapljati, protonov ne bi nikoli uspeli pospešiti, ker smo enostavno prepočasni, pa čeprav točno vemo, kdaj in kako bi morali to početi. Zato napišemo zgodbico oziroma navodila za računalnik, kako naj te magnete vklaplja in izklaplja. Ker je računalnik pri tem izredno hiter in natančen, lahko protone pospeši tudi do hitrosti, ki je blizu hitrosti svetlobe.
Po končani fakulteti sem imela nekaj slabih delodajalcev z likvidnostnimi težavami, vendar sem kljub temu tudi pri njih pridobila kar nekaj znanja in izkušenj. Po treh letih sem našla stabilnejšega delodajalca, ki se je ukvarjal z izdelavo programskih rešitev za javno upravo. Kljub temu da sem imela na tem delovnem mestu priložnost spoznati veliko različnih tehnologij in načinov dela, me je po nekaj letih začela preganjati misel, ali je res moj smisel, da ustvarjam aplikacije za vzdrževanje različnih državnih evidenc in za vodenje uradnih postopkov.
Tako sem se podala na lov za službo, kjer bi lahko s svojim znanjem in pridobljenimi izkušnjami sodelovala pri pomenljivejših projektih. Ob iskanju sem naletela na oglas podjetja Cosylab. Ko smo se spoznali, smo vedeli, da želimo sodelovati, in začela se je naša skupna pot. V podjetju Cosylab sodelujemo pri najsodobnejših projektih: razvijamo in integriramo najsodobnejšo programsko in strojno opremo za najbolj zahtevne, natančne in napredne sisteme na svetu. Naj naštejem le nekatere: ITER, ESA, CERN, ALMA ipd. Izjemno pa sem ponosna na to, da sem del ekipe, ki skrbi za programsko opremo, ki omogoča bolnišnicam uspešnejše zdravljenje raka, kar je sedaj mogoče s protonsko terapijo; to pa izredno vpliva na družbo in dobro počutje ljudi.
Vsem osnovnošolcem, še posebej pa osnovnošolkam, ki se odločate, kam in kako naprej, želim, da se pri svojih odločitvah ne ozirate na stereotipe in predsodke. Vsem tistim, ki vam naravoslovni predmeti ležijo ali vas celo veselijo, predvsem predlagam, da se pozanimate, katere vse poklice lahko opravlja inženirka, ker je na tem področju res veliko zelo raznolikih možnosti, ki pa jih žal v osnovnih šolah redko spoznamo.
Bodite radovedni, sprašujte, poizvedujte. Na voljo vam je tudi aplikacija KAMbi in z njo zgodbe inženirk in inženirjev. Ljudi, ki jim pri tem, kar delajo, žarijo oči.
