KNJIŽNIČARKI PRIPOROČATA
Grabnar Apostolides, Katarina: Zadnja vijoličasta bledivka
V nepričakovanem sodelovanju priznane avtorice in zaljubljenke v glive je nastala prav posebna knjiga, ki nosi naslov po čudoviti vijoličasti glivi. Zakaj ravno tak naslov, izvemo v predgovoru, precej pa ima opraviti z Aninim najljubšim komadom benda Coil in naključnemu pogovoru, ki razreši skrivnost.
Soavtorica, determinatorka gliv in amaterska mikologinja, Katarina Grabnar Apostolides takoj pojasni: »Ta knjiga ni gobarski priročnik, ampak je biografija, prepletena z nekaj mojimi najljubšimi gobami in čarom mikologije. Njen namen je spodbuditi dobre odnose med ljudmi in glivami. Knjiga je v bistvu umetnina sama po sebi, saj sva jo z Ano ustvarili skupaj in pokaže, kako je sodelovanje dveh precej različnih oseb lahko zelo produktivno. Sama česa takega brez Ane nikoli ne bi uspela narediti. Morda je celo simpatično naključje, da knjiga izide avgusta 2023, ravno v mesecu leta, ko jaz praznujem 18. obletnico osebne osvoboditve okov odvisnosti.«
Zadnja vijoličasta bledivka v svojem osrednjem »zgodbenem« delu namreč skozi doživeto in iskrivo pisanje Ane Schnabl predstavi življenje portretiranke z vsemi bolečinami in ovirami vred. Gre za edinstveno delo, ki skozi spoznavanje in razkrivanje izvirov ljubezni do gliv zbližuje obe avtorici in v čudoviti svet micelijev in biofluorescenci vabi tudi bralca. Sestavljena je iz osrednjega biografskega dela, ki ponuja nešteto anekdot in doživetij z glivami, od nabiranj in zastrupitev dalje, in dodatka, ki predstavlja nekaj Katarininih najljubših gliv in tudi receptov. Dodatek krasijo še magične ilustracije Ane Jakob Jerčič. Ana Schnabl ob tem dodaja: »Ker pred Zadnjo vijoličasto bledivko nisem napisala nobene knjige, ki bi obravnavala resnična bitja, me je proces izzval na povsem nove načine. Na eni strani sem morala ob potrpežljivi uredniški podpori ugotoviti, kako kompleksno znanstveno snov prevesti v dostopen in dinamičen jezik, na drugi pa me je pričakala Katarina – kako s pripovedjo zadostiti njeni kompleksni, mestoma boleči življenjski zgodbi? Kako zadostiti njenemu značaju? Kako ohraniti integriteto resničnega človeka? Ni bilo lahko, a mislim, da mi je uspelo.« Knjiga, ki vas bo navdihnila vsaj za kak nočni potep po gozdu, če ne že kar za radovedno vohljanje med podrastjo.
KNJIGA MESECA
20. november je pomemben datum, saj je leta 1959 Generalna skupščina Združenih narodov sprejela Deklaracijo o otrokovih pravicah. Prav tako je Skupščina na ta datum leta 1989 sprejela Konvencijo o otrokovih pravicah. V obeležitev dneva otroka vam zato ponujamo biser mladinske književnosti.
Cao, Wenxuan: Bron in Sončnica
»Voda je polzela med bilkami, vendar nikdar ni odtekla – vsakemu valu je sledil naslednji, in tako v neskončnost. Trsje se je zibalo, listi na njem pa trepetali, kot bi jih reka žgečkala. Dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom sta reka in trsje uživala v tej neskončni igri. Sončnica je imela reko neznansko rada.«
Sončnica se z očetom iz mesta preseli na podeželje, vzljubi tamkajšnjo veličastno reko, močvirnato pokrajino in neskončno nebo. Dolge dneve sama pohajkuje naokoli, potem pa spozna nemega dečka Brona, ki jo obvaruje pred nasilnimi vrstniki. Kmalu postaneta nerazdružljiva. Ko v tragični nesreči izgubi očeta, jo Bronova družina sprejme za svojo, deček pa dobi sestro, ki si jo je tako močno želel. A življenje v Damaidiju je kruto in družina se le stežka preživlja. Bo dekle, ki je končno našlo srečo in varno zavetje, lahko ostalo z njimi?
Wenxuan Cao (1954) je eden najpomembnejših kitajskih pisateljev za otroke. Njegova dela so prevedena v številne jezike, zanje je prejel najpomembnejše nagrade za literaturo na Kitajskem, leta 2016 pa tudi prestižno Andersenovo nagrado.
NOVOSTI
LEPOSLOVJE
Ahčan, Uroš: Skalpel: iskrena pripoved o življenju in delu kirurga
Nova knjiga priznanega estetskega in rekonstrukcijskega kirurga je pronicljiva kronika izkušenj in življenja, globoko zaznamovanega z rekonstruktivno in estetsko kirurgijo.
Avtor se spretno dotakne ne le tehničnih podrobnosti svojega poklica, temveč tudi čustvenih zapletov in osebnih tem. V dnevniških zapisih, resničnih zgodbah in osebnih razmišljanjih raziskuje zapletenost in lepoto kirurškega poklica ter se brez zadržkov loteva tudi spremljajočih izzivov, vključno z dolžnostjo, zavistjo, prestižem in težkimi vprašanji sodobne medicine. Da bi bila knjiga še bolj nazorna, je avtor k posameznim poglavjem dodal QR-kode. Če jih poskenirate, si lahko ogledate dodatne z zgodbo povezane vsebine.
Prof. dr. Uroš Ahčan v knjigi Skalpel odkrito in iskreno popisuje, kaj pomeni biti predan zdravnik in obenem človek, mož in oče. Informativno, pretresljivo in ganljivo piše tudi o pacientih, strokovnih dilemah in posegih, ki so se ga v dolgoletni karieri najbolj dotaknili, ter kritično razmišlja o sreči, lepoti, družbi, v kateri živimo, in stranpoteh zdravstvenega sistema. Medicinski leksikon, Urgenca, doktor House in Naša mala klinika v eni sami knjigi, v kateri pa je – v nasprotju s serijami – prav vse res.
Cerar, Barbara: Pretežno jasno
Barbara Cerar, ki se kot igralka uspešno vživlja v najrazličnejše vloge, je v svojem literarnem prvencu Pretežno jasno prepričljivo izpisala glavno junakinjo Olgo in njen notranji svet. Ta svet se zaradi disleksije tako zelo razlikuje od »običajnih« svetov, da se je Olga naučila v svojem obnašanju krotiti vse, kar bi odstopalo od povprečja.
Ko jo pri šestintridesetih letih zaradi druge ženske zapusti mož in se znajde na življenjski prelomnici, vse zavore popustijo in njene disleksične lastnosti spet privrejo na plan: bujna domišljija, nagnjenost k pretiravanju, izražanje v slikovitih in nenavadnih prispodobah.
Filipčič, Emil: Nepočesane misli
S svojim novim romanom Nepočesane misli ponovno navdušuje prekaljeni Emil Filipčič, mojster ustvarjanja absurdnih situacij, ki narišejo nasmeh na obraz. Tokrat nas popelje v razkuštran svet pripovedovalca, za katerega se zdi, da nenehno na novo ustvarja svojo pripoved, da si premišlja in se na novo izumlja, zato je pričujoči roman povsem neulovljivo delo, a ravno zato deluje tako sveže kot piš divjega vetra, ki razkuštra poležane lase. Številčena poglavja, ki so sorazmerno kratka, prekinjajo na primer oglasi, pa kakšen vložen odstavek, pa skoki v času, dodatki k mislim, za povrh se številke poglavij iz arabskih spremenijo v rimske. Protagonist se prekinja, sprašuje, komentira, opisuje, njegove anekdote in zgodbe so polne živahnega življenja, ki so ga z druščino užili po ljubljanskih ulicah, na potovanjih v tujino in v bogate notranje svetove. Roman je razdeljen na pet časovnic, ki so med seboj prepletene in se dopolnjujejo, obenem pa so vsaka zase svoja zgodba. Zdi se, da spremljamo razgiban televizijski program, ki ima za vsakogar nekaj, v njegovem bistvu pa ostaja razmršeni razmislek o minevanju in spominih, pa tudi o iskanju sreče in tem, da »živimo svoje življenje do zadnjega diha«. Ali kot na svoj hudomušen način pojasni avtor Emil Filipčič: »Nekje, Bogu za hrbtom v vesolju, nekdo razmišlja o tem, kaj je smisel življenja. To počne zelo osebno. Ljudem se ne izogiba, navija za človeštvo in za naš planet. Čez devet let bo v naši družbi gledal pristanek na Marsu. Tu, na Zemlji, je v penziji in si želi samo še zdravja. Na koncu romana imaš občutek, da je našel srednjo mero.«
Marwan, Ana: Lipitsch
Ano Marwan smo najprej spoznali z njenim drugim romanom, Zabubljena, za katerega je prejela tudi nagrado kritiško sito, saj je bil prvi, ki ga je napisala v slovenščini. Tokrat pa smo dobili prevod njenega literarnega prvenca v nemščini, roman Lipitsch je prevedla Mojca Kranjc. Izvirni naslov romana Der Kreis des Weberknechts sicer omenja suho južino, pri čemer avtorica Ana Marwan pojasni: »Suha južina ne zna plesti mrež, le nit lahko proizvede. Tako tudi glavni (anti)junak ne zna spletati družabnih mrež. Najbrž bi jih rad, a trmasto ljubi svojo nit. Suha južina v slovenskem jeziku vseh teh konotacij nima, zato sem pozdravila prevajalkino odločitev, da poimenuje knjigo po protagonistu, kot se je to počelo včasih, ko se od naslova ni nujno pričakovalo, da bo poveden. Pa saj tudi Lipitsch sam pripada bolj tej pretekli dobi, ki so mu jo približale knjige.«
Roman spremlja namrgodenega in mizantropskega gospoda Karla Lipitscha, ki čas najraje preživlja sam ob posedanju na vrtu in pisanju svojih bistroumnih filozofski zapisov. Največjo srečo vidi v tem, da človek živi sam in ima svoj mir. Nato pa nekega dne spozna sosedo Mathilde in stvari se začnejo odvijati v njemu neljubo smer, saj ga Mathilde vedno bolj zanima in privlači, kar ga razburja in spravlja iz tira: »Na obeh straneh je nekaj, čemur bi se lahko reklo zanimanje s pridržkom – dva pola, ki nehote proizvajata krogotok očaranosti.«
Avtorica Ana Marwan ob tem dodaja: »V Lipitschu sem (ja, tudi s samoopazovanjem) želela zbrati vse naše drobne zlobice in človeške neprijetnosti, od nečimrnosti preko jezice do lenobe na način, da se vsak hočeš nočeš vedno znova prepozna v njem. Ta rahlo neprijetna identifikacija se mi zdi zabavna. Zdaj vidim, da sem omenila ravno naglavne grehe, a junak je tako inerten, da je skoraj neškodljiv. Zanimal me je tudi proces, ki se mu podvrže ljudomrznež, ko sklene, da bo pretrgal stike, ki ga dušijo, in začel na novo, kot eremit v samoti; pa počasi, a zanesljivo začne spletati nove vezi, ker drugače ne zna.« Roman Lipitsch je tako kot Zabubljena poln sladke ironije in spretnih bodic, obenem pa je fascinantna študija človeških značajev in zbližanj.
Partljič, Tone: Veter z vzhoda
Cenjeni in priznani mariborski pisatelj Tone Partljič se po Ljudeh z Otoka vrača z zgodovinskim romanom Veter z vzhoda, v katerem nadaljuje pričevanje o svojem rojstnem mestu ob Dravi. Tokrat se poda v trideseta leta, v napet zgodovinski čas, ki ga med drugim zaznamujejo prebujanje delavskega gibanja, smrt Rudolfa Maistra in atentata na kralja Aleksandra v Marseillu ter kanclerja Dollfusa na Dunaju. Roman, ki je žlahtna mešanica fikcije in resničnosti, predstavlja kopico zgodovinskih osebnosti, v središču zgodbe pa so dijaki, ki se jim počasi odpira širši pogled na svet, v katerem živijo, ob tem pa se seveda zapletejo v bolj ali manj usodne težave. Mimo vsega tega pa mirno in vztrajno teče Drava, ki se ne da motiti…
Tone Partljič je ob izidu novega romana povedal: »Čeprav sem star ‘le’ osemdeset let, čutim, kadar grem prek mosta, da je v meni vsa Drava, ki je že v tisočletjih stekla skozi naše mesto proti vzhodu, da me obkroža tisoč let in več let našega Maribora … Na severu se včasih vidi sij, z zahoda zmeraj ‘dol po Dravi’ pihljajo sape; gor po Dravi pa z vzhoda zelo redko zapiha veter. Po prvi vojni je včasih zapihal, ko so ‘komunisti’ slišali odmeve revolucije v daljni Rusiji, ko je množica dijakov iz Prlekije in Slovenskih goric delala nemir in razburjenje po gimnazijah in mestu, ko so Primorci prinesli nekaj sape kraške burje, ko se je v Evropi že bliskalo od nacionalističnih napetosti; v Mariboru pa so že slišali odmeve grmenja …
Za zgodbo sem si izbral leto 1934, ko so v mestu pokopali generala Maistra, na Dunaju ubili Dollfusa in v Marseillu kralja Aleksandra. Toda tudi v romanu ne moreš pisati o minulih časih in vetrovih brez junakov, ki imajo imena; torej Maistrove vdove, stare nemške gospe, ki je po letu 1918 ostala v Mariboru, ne moreš pisati brez delavcev v tekstilnih tovarnah in železniški koloniji, brez mladih fantov in deklet, očetov in mam, Primorcev, ki niso marali bučnega olja, brez profesorjev, sodnikov in policistov … Njihove obveznosti, skrbi, solze, drznosti, zmote in vizije sem ‘spravil’ v teh nekaj sto strani, da bi nas tudi danes morda zanimale, privabile solze in nasmeh, opozarjale, kadar slišimo daljni grom in sporočale o malih in velikih smrtih, pa tudi o lepih pesmih klopotcev, listju na vejah, ki se v jeseni tako lepo pobarva, o Dravi in času, ki teče in nič ne reče. Pa sem poskusil vseeno nekaj reči o tem času in ljudeh, ki so jokali, ljubili, sovražili, se bali, politizirali in umirali kakor mi danes.«
Partljič znova mojstrsko naslika usode malih ljudi v primežu kolesja zgodovine in doživeto razkrije še en obraz Maribora, ki smo ga do zdaj poznali le iz učbenikov ali pričevanj.
Žabot, Vlado: Gral
Z novim zgodovinskim romanom Gral se predstavlja priznani pisatelj Vlado Žabot, med drugim prejemnik nagrade Prešernovega sklada in nagrade kresnik. Avtor je o romanu povedal: »Roman Gral se sicer dogaja v času po prvi svetovni vojni. A vse to dogajanje s posvetilom, prologom in epilogom vred je pravzaprav metafora o moči literature in pristnega človeškega pesništva. Naslov romana je vezan na predkrščanski in krščanski mit – na pripoved o skrivnostni posodi in magični moči v tej posodi shranjenega odrešujočega napoja. V krščanski inačici je ta napoj sama Kristusova kri. Torej pesniška ideja o zveličavni ljubezni do bližnjega. Gral je po legendi treba iskati v nepriljudni, z vodami obdani deželi.«
Tudi roman Gral, pravi Vlado Žabot, se dogaja v taki deželi. »Začne pa se, ko pisatelj obudi od mrtvih zavržene, pozabljene vojne ujetnike iz prve svetovne vojne. Obudi jih v živa duhovna bitja sodobne pesniške fikcije. Skratka, v komunikacijo z današnjim časom. In z današnjim slehernikom. Ta po pisateljevi volji in moči obujena duhovna bitja se znajdejo v nepriljudni obvodni pokrajini, v nekakšnem močvirnem labirintu. Njihova odrešitev pa je odvisna od požrtvovalne človeške medsebojnosti in ljubezni do bližnjega. Skrivnost odrešitve je torej v moči človeške pesniške presežnosti – po kateri je vzpostavljeno odrešujoče pojmovanje bližnjega. Ravno tako pa je po njej v pripovedništvu in poeziji Stare in Nove zaveze vzpostavljen tudi sam krščanski Bog z zveličavno idejo ljubezni po Jezusu Kristusu vred. V prologu tega romana pisatelj v Jezusu Kristusu prepozna tragičnega pesnika ljubezni, ki se s svojim pesništvom sooča z demonskimi silami napuha, zavisti, pohlepa, požrešnosti, jeze, pohote in lenobe. Te sile namreč v preveliki meri že od nekdaj obvladujejo ljudi in vsakokratno hierarhijo tako posvetnih kot institucionaliziranih verskih oblasti. In vodijo v malikovalstvo. V svetohlinsko zlaganost in v zločinsko izprijen odnos do človečnosti. Temeljno sporočilo romana je torej v tem, da se je treba tudi v času postmodernega individualizma odločilno spopasti s pogubnim malikovalstvom. Ter pristno človeško pesništvo odrešiti iz demonske oblasti. Saj se ravno to pesništvo skozi vso človeško zgodbo izkazuje kot presežno, morda v vsem vesolju edinstveno duhovno zavetje – hkrati pa tudi kot izvor in bistvo resnične svetosti in človečnosti.«
Dvojezična knjiga prinaša v slovenščini in italijanščini 19 pesmi Iga Grudna, pesnika iz Nabrežine pri Trstu, ki so nastajale med njegovim interniranjem leta 1943 v fašističnem taborišču Visco v Furlaniji. Knjigo sta uredila zgodovinarja mag. Ivan Vogrič in dr. Ferruccio Tassin. Njuni spremnji eseji dopolnjujejo knjigo, v njih prikažeta okolje, v katerem so pesmi nastajale, Grudnovo življenjsko izkušnjo, navajata intelektualce, ki so bili z njim zaprti v Viscu, ter dogodke v taborišču in razne trenutke iz življenja internirancev.
Backman, Fredrik: Zmagovalci
Zaključek trilogije o mestu medvedov. To je zgodba o malem mestu in velikih vprašanjih: Kaj je družina? Kaj je skupnost? In kaj smo pripravljeni žrtvovati, da bi ju zaščitili?
Nekje je mesto, v katerem skupnost pomeni vse. A ta skupnost je bila že večkrat na hudi preizkušnji in v zadnjih dveh letih so prebivalci poskušali pozabiti na pretresljive dogodke, ki so mesto skorajda uničili. Vsi si želijo naprej: naprej v zakonu, v prijateljstvu, v odnosu, v hokeju. Vsi bi radi verjeli v pravljice s srečnim koncem. Žal to ni taka zgodba. Ta zgodba se začne z nevihto in konča z ognjem. Ne bo se dobro končala za vse, ki so nam prirasli k srcu, nekatere bitke ne bodo prinesle zmage.
Cǎrtǎrescu, Mircea: Lepe tujke
V prevodu Aleša Mustarja na knjižne police prihaja zbirka treh zgodb Lepe tujke romunskega pisatelja, pesnika, esejista, univerzitetnega profesorja, literarnega kritika in publicista Mircea Cărtărescuja (1956), enega izmed najpomembnejših živečih romunskih avtorjev. Cărtărescu je prejemnik številnih literarnih nagrad, tudi nagrade Vilenica, prav tako se redno pojavlja kot kandidat za Nobelovo nagrado za književnost – letos se je denimo na lestvicah uvrstil v zgornjo peterico. Knjiga Lepe tujke se poigrava z avtofikcijo, saj v njej spremljamo pisatelja Cărtărescuja in njegove dogodivščine. Kot zapiše v uvodu, zgodbe »temeljijo na resničnih dogodkih in osebah, je pa v njih dosti več fikcije, kot se zdi na prvi pogled«. V zgodbi Antraks prejme nenavadno in nepričakovano pismo z Danskega, ki vsebuje sumljiv beli prah, ob čemer občuti precejšno paniko, zato nevarno pošiljko preda policiji, kjer pa se začnejo dogajati absurdne stvari. V drugi, najdaljši in naslovni zgodbi Lepe tujke mu sledimo v Francijo na gostovanje romunskih pisateljev, kjer spet doživljamo razne bizarnosti, začinjene z dobro mero humorja. Zadnja zgodba, Bacovijanska, pa je satirična obravnava literarne scene in njene samozadostnosti. Prevajalec Aleš Mustar ob tem dodaja: »V romunski sodobni književnosti ni avtorja, ki bi sebe bolj ‘fikcionaliziral’, ’literaliziral’, kot je to naredil Mircea Cărtărescu. V njegovih delih, polnih humorja, satire in grotesknosti, se brišejo meje med fantastičnim in običajnim, nadnaravnim in naravnim, med objektivnim in subjektivnim. Cărtărescu ustvarja lastno enciklopedijo resničnosti in sna, ki ju postavlja v okvir biografizma, avtoreferenčnosti in magičnega realizma. Tako nastane nova poetika, ki je ni mogoče uvrstiti v nobeno literarno zvrst, zato je prevajanje kateregakoli od Cărtărescujevih del praviloma velik prevajalski zalogaj. Zbirka (avto)biografskih kratkih zgodb Lepe tujke, začinjenih s precejšnjim odmerkom (samo)ironije – Cărtărescu se namreč zna zelo dobro pošaliti tudi na svoj račun –, je neusmiljena satira o tuzemskem življenju pisateljev.« Lepe tujke so pravo zmagoslavje slogovne spretnosti in humorne sproščenosti, ki ne bo nikogar pustilo ravnodušnega.
Dostoevskij, Fedor Mihajlovič: Dnevnik pisatelja: izbor kratke proze in esejev
Dnevnik pisatelja F. M. Dostojevskega je v vsej svetovni literaturi nekaj edinstvenega. To je sicer predvsem »dnevnik pisateljevega duha«, ki obravnava nekatera temeljna filozofska, religiozna in moralna vprašanja tako z vidika Rusije kot sveta, vendar je tudi dnevnik, ki se posveča tekočemu kulturnemu, družbenemu in tudi političnemu dogajanju v takratni Rusiji in svetu. V njem so spomini, ki sicer diskretno, a vendar dovolj jasno pričajo o tragičnem življenju velikega pisatelja, ki je bil kot upornik obsojen na smrt, pomiloščen in poslan v sibirsko katorgo ter bil pozneje vse življenje pod budnim nadzorom carske oblasti. Dnevnik pisatelja je izredno vznemirljivo delo; z razmišljanji o usodi človeka in človeštva nam sporoča vznemirljive ugotovitve, aktualne za poglobljeno razumevanje tako preteklosti kot sodobnosti.
Dostoevskij, Fedor Mihajlovič: Besi: roman v treh delih
Radikalna revolucionarna skupina namerava zrušiti vlado in spodkopati rusko cerkev, da bi zavladala sama. Moč ji daje tajnost njenega delovanja, njeni pripadniki so izjemno inteligentni in brez občutka vesti zmožni kateregakoli zločinskega podviga. Majhno mesto blizu Peterburga postane prizorišče opisa Govorova, ki o dogodkih ve vse, o njem pa ne izvemo veliko. Spoznamo ljubezensko mrežo, ki s svojim stopnjevanjem napetosti napoveduje kaos – od samomorov prek izpovedi o vizijah Boga, dvobojev, političnih satir, požigov, umorov, nesporazumov med revolucionarji, ki izgubljajo medsebojno zaupanje, do tragičnega konca, ki zahteva več življenj in povzroči zaprtje članov skupine.
Eliot, George: Slike iz duhovniškega življenja
Slike iz duhovniškega življenja so zbirka treh kratkih zgodb, ki opisujejo bridke in preizkušenj polne usode podeželskih anglikanskih duhovnikov v izmišljenem mestu Milby v angleškem Midlandsu tako živo, kot bi se dogajanje odvijalo pred našimi očmi. Slike so prvo objavljeno prozno delo pisateljice Mary Ann Evans in prvo delo, ki ga je objavila pod znamenitim psevdonimom George Eliot. Že ob anonimni revijalni objavi leta 1857 so ga kritiki navdušeno sprejeli.
Ferrante, Elena: Nadležna ljubezen
Prvi roman, izdan pod psevdonimom Elena Ferrante, napisan v zadržanem, a občutljivem jeziku, ima elemente psihološke srhljivke, loteva pa se za pisateljico značilne teme, to je odnosa med materjo in hčerjo, kompleksnega vozla laži in čustev, ki ju veže.
Po materini skrivnostni smrti z utopitvijo, ki je sledila seriji čudnih telefonskih klicev, se njena najstarejša hči, 45-letna Delia, vrne v rodni in negostoljubni Neapelj. Tam počasi razkriva v otroštvu potlačeno resnico o svoji družini in moških svoje matere, preteklih in nedavnih, pa tudi o očetovih zlorabah. Kar odkrije, jo globoko pretrese, predvsem pa jo njeno raziskovanje približa sami sebi.
Flaubert, Gustave: Salambô
Več kot 200 prebranih knjig o zgodovini Kartagine v 3. stoletju pr. n. št.,obiskovanje neštetih muzejev in prebiranje grških zgodovinarjev ter dve potovanji v severno Afriko so avtorja navdušili za opis najbolj nenavadnih detajlov, ki poganjajo kri po žilah fiktivne junakinje Salambo ob zgodovinskem vojskovodji Hamilkarju.
Vojska plačancev, ki so se borili med prvo punsko vojno, si v Hamilkarjevi palači privošči gostijo, napijejo se in osvobodijo nekaj sužnjev, med njimi tudi Spendija, ki bo postal opolzki svetovalec brutalnega voditelja Mata.
Med tem prizorom se vitko telo čudovite Salambo, svečenice boginje Tanit, pojavi med pijanimi barbari in popolnoma omreži Matovo srce.
King, Stephen: Mrtva straža
Zbirka kratkih zgodb Mrtva straža je v knjižni obliki prvič izšla leta 1985 (posamezne zgodbe so bile objavljene revijalno). Prinaša dvaindvajset del, od tega osemnajst kratkih zgodb, dve noveli (Balada o prilagodljivi krogli in Megla, ki je leta 2007 dobila tudi uspešno filmsko upodobitev, pod katero se podpisuje Frank Darabont) in celo dve pesmi. Zgodbe so nastale v časovnem obdobju sedemnajstih let, pri čemer je najstarejšo, Matildino obličje, napisal pri svojih osemnajstih letih pred odhodom na kolidž.
Prevajalec Marko Košan je ob tem povedal: »Eden izmed največjih pripovedovalcev zgodb sodobnega časa nas popelje tja, kjer ždijo naši najtemnejši strahovi, bodisi za zaveso nepredirne skrivnostne megle z bizarnimi stvori, ki v robni situaciji preživetja izzivajo in preizkušajo vase zagledano nečimrnost posameznikov, ali pa v soočenju z na videz nedolžno otroško igračo, za katero se izkaže, da odpira vrata pekla. V podobah kot iz nočne more nam sugestivno naslika tovornjak, ki terja neusmiljeno plačilo za grehe iz preteklosti in najstniške demone, ki nepremišljenega junaka zapeljejo v usodno radovednost ali brezumno dejanje nasilja. Pouči nas o nepredvidljivih prekletstvih in o tragičnih posledicah umišljene nespodobne prisotnosti dozdevnih angelov milosti, o stiski dečka, ki ostane sam ob truplu mrtve babice, o dogodivščini na jezeru, ki se konča s tragedijo onstran razuma … do konca in naprej, prek komaj doumljivih meja človeške domišljije.«
King se znova izkaže kot spreten pripovedovalec, ki mu sledimo v še tako črno temo, saj zna mojstrsko naslikati srhljivo vzdušje, pri tem pa dokaže, da so kratke zgodbe njegova posebna strast. Bralca vanje povabi takole: »Skupaj greva na številne mračne kraje, vendar mislim, da poznam pot do tja.« Prevajalec ob tem dodaja, da bo lahko pozorni bralec s pomočjo kažipota avtorjevih kratkih komentarjev o nastanku posameznih pripovedi na koncu knjige sledil evoluciji prepoznavnega Kingovega sloga, znotraj katerega avtor brezčasne podobe strahu in človeku vrojene travme združuje z ikonografijo sodobnega ameriškega življenja, »kar ga, navsezadnje, prepričljivo dviguje nad pogosto, a bržkone preveč lahkomiselno oznako, da je zgolj spreten avtor trivialne žanrske literature«.
Mann, Klaus: Mefisto: roman o karieri
Mefisto je prvič izšel leta 1936, leto dni po svojem nastanku v Amsterdamu, enem od emigrantskih zatočišč Klausa Manna. Za takratni čas skoraj preroško delo opisuje nastanek in vzpon nacizma ter njegove uničujoče posledice. Avtor pa v romanu ne izrisuje političnih in ekonomskih vzrokov za njegov razmah, ampak vzpon nacističnih idej prikazuje v okolju, kjer bi pričakovali visoko mero intelektualne kritičnosti– v gledališču.
Glavni lik romana je igralec Hendrik Höfgen, ki je nastal po modelu Mannovega svaka Gustava Gdündgensa, tedaj najslavnejšega nemškega igralca, upravnika Državnega gledališča v Berlinu, senatorja in državnega svetnika. Höfgen, pustolovec, povzpetnik in moralni kameleon, se iz gledališke province povzpne na berlinske odrske deske, v novem nacističnem režimu pa pridobi najvišje umetniške in politične časti.
Po romanu je madžarski režiser István Szabó posnel film z istoimenskim naslovom in zanj leta 1982 prejel nagrado oskar. Roman Mefisto danes spada med najpomembnejša dela nemške protinacistične književnosti.
Oseman, Alice: Upam, da kdo posluša
Frances je vzorna dijakinja, ki ima svojo življenjsko pot že od malega jasno začrtano. Nič je ne more odvrniti od njenih ciljev – ne prijatelji, ne hobiji, ne skrivnost, ki jo nosi globoko v sebi. Nato pa spozna nekoga, s komer se prvič v življenju ne boji biti to, kar je. Ko se zaupanje med njima skrha, mora Frances zbrati ves svoj pogum, da se sooči s preteklostjo in se vpraša, kaj ji je zares pomembno.
Timmermans, Felix: Pieter Bruegel: tako sem vas zaslutil iz vaših del
Timmermansov roman razgrinja najskrivnostnejše trenutke življenja Pietra Bruegla, ene osrednjih figur evropskega slikarstva. Umetnik, ki je združil krajino, grotesko in upodobitve ljudskega značaja, je predstavljen z barvami, ki odražajo izjemno poznavanje njegovega dela. S peresom, ki se psihološko vživi v vsak trenutek njegovega ustvarjanja, je pisatelj orisal vsak prizor, motiv in potezo Brueglovega čopiča. Pisatelj se je tako celostno poglobil v življenje rojaka, da se zdi, kot da je biografija pisana v Brueglovem slogu, kot da je slikar sam ne bi mogel bolje napisati.
Tolkien, J. R. R.: Bratovščina Prstana
Tolkien, J. R. R.: Stolpa
Tolkien, J. R. R.: Kraljeva vrnitev
Pravijo, da se ljudje delimo na tiste, ki so Gospodarja prstanov že prebrali in tiste, ki ga še bodo. Delo, ki je v avtorjevi glavi nastajalo med tem, ko se je boril v prvi svetovni vojni, pisal pa ga je kar 20 let, v sebi skriva močna sporočila o boju med dobrim in zlim ter pravem prijateljstvu.
Delo je bilo v slovenščino doslej prevedeno že dvakrat, tokratni prevod pa je prvi, v katerem bodo lastna imena in poimenovanja usklajena tako s prevodom romana Hobit kot tudi knjige Silmarilion. Slednjo je Tolkien pojmoval kot nujen dodatek h Gospodarju prstanov in bo v prevodu Sergeja Hvale izšla leta 2024.
POEZIJA
Šteger, Aleš: Knjiga teles
»Telo je končnost. Zato smo na varnem, ko se dotikamo nenehnega. Nenehno – to je vznikanje jezika in obenem njegovo samouničevanje. Pet let sem pisal Knjigo teles, četudi telesa, ki jih kdaj utegnemo naseljevati ali biti z njimi povezani, nimajo lastnega jezika. To telo, ki sem, zdaj, tukaj, je zgolj možnost nekega telesa. Tu ni kraj, le smer izgube. Zdaj ni čas (časa ni), je zgolj mimikrija preobrazb preteklosti. Pet let sem poskušal napisati to knjigo. V mojih (mojih?) očeh tvori skupaj s Knjigo reči celoto, ki ne more biti ne cela ne dokončljiva. Vsaka reč je fragment in nobeno telo ni jezik nekega telesa.« (Aleš Šteger)
Ališanka, Eugenijus: Če
Izbor poezije častnega gosta festivala Dnevi poezije in vina 2023 v prevodu Klemna Piska z naslovom Če je že druga avtorjeva zbirka pesmi v slovenščini po Iz nenapisanih zgodb iz leta 2008. Tokratni izbor, ki obsega 44 pesmi iz zadnjih treh avtorjevih zbirk, je pripravil avtor sam. Njegova poezija je dovršena in prepoznavna, saj je pesniški govorec hudomušen in se pogosto norčuje iz sebe, ob tem pa se pogosto sprašuje o ljubezni in smislu pisanja poezije.
Rakusa, Ilma: Impressum: upočasnjena svetloba
Častna gostja festivala Dnevi poezije in vina 2023 je tudi švicarska pesnica in pisateljica, literarna kritičarka in esejistka, odlična prevajalka iz francoščine, madžarščine in ruščine v nemščino Ilma Rakusa (1946), ki je po materi madžarskega in po očetu slovenskega rodu. V njenem otroštvu so se večkrat selili in se po bivanjih v Ljubljani in Trstu dokončno nastanili v Zürichu, kjer avtorica živi še danes. Ilma Rakusa je pomembna posrednica slovenske književnosti v nemškem prostoru, pri nas smo jo spoznali že s poetično avtobiografijo Morje modro moje in pesniških zbirkah Črta čez vse in Proti strahu.
Za svoje delo je leta 2005 prejela nagrado Vilenica, leta 2009 najvišje švicarsko odlikovanje, leta 2017 pa še berlinsko literarno nagrado za svoj književni opus. Tokrat se v prevodu Amalije Maček predstavlja s knjigo Impressum: Upočasnjena svetloba. Izbor vključuje pesmi iz njenih dveh najnovejših pesniških zbirk in je obogaten z avtoričino spremno besedo k slovenski izdaji, v kateri med drugim zapiše čudovito misel: »Pesmi nastanejo, ko same tako želijo«. Knjigo povezuje motiv svetlobe, ki spremlja melanholijo, stvarjenje, kraje, čase, sanje, želje, obenem pa priklicuje sence – te se pojavijo v drugi zbirki, ki tematizira obdobje epidemije in »otrplega srca«. Avtorica je namreč popotnica, pesmi se premikajo od Prage do Teherana in Pekinga, a v času zaprtja se na kovčku nabira prah. Njena poezija je tenkočutna, v domišljena pesemska tihožitja lovi esence poletja in decembrskega mraka. Prevajalka Amalija Maček ob tem dodaja še: »Prevajanja pesmi Ilme Rakusa sem se lotila z velikim strahospoštovanjem, saj je bil njen prevajalec v preteklosti Kajetan Kovič, poleg tega pesnica sama odlično zna slovensko in je tudi književna prevajalka. Prevodi so tako nastajali v tesnem sodelovanju, z veliko mero medsebojnega spoštovanja, poslušanja. In poslušanja melodije njene poezije. Nenazadnje je avtorica tudi pianistka in velika ljubiteljica glasbe.«
BIOGRAFIJE
Sereny, Gitta: Pot v temo
Pot v temo s podnaslovom Od usmrtitev iz usmiljenja do množičnih pobojev je verjetno ena izmed najpomembnejših pričevanjskih knjig 20. stoletja. Knjigo, ki je bila prvič objavljena leta 1974 in jo lahko zdaj beremo v slovenskem prevodu Marka Košana, je napisala Gitta Sereny (1921–2012), britanska biografinja, zgodovinarka in preiskovalna novinarka, ki je postala prepoznavna po svojih intervjujih in profilih zloglasnih osebnosti. Eden od njih je temelj za pričujoče delo – Franz Stangl, poveljnik taborišča Treblinka od septembra 1942 do avgusta 1943. Z njim se je v düsseldorfskem preiskovalnem zaporu, kjer je čakal na rezultate priziva na dosmrtno kazen, pogovarjala od aprila do junija 1971.
Avtorica uvodoma pojasni: »Ideja za pogovore s Stanglom mi je šinila v glavo, ko sem med njegovim sojenjem v Nemčiji leta 1970 ugotovila, da je v nasprotju z drugimi, ki sem jih lahko opazovala v podobnih okoliščinah, človek, ki poleg drugega premore tudi določeno mero inteligence. Bil je edini poveljnik uničevalnega taborišča, ki mu je bilo sojeno.« Za pogovor je porabila sedemdeset ur, za proučevanje arhivov in iskanje ljudi, ki so bili tako ali drugače povezani z njegovo izpovedjo, pa še dodatnih osemnajst mesecev. Nastala je pretresljiva knjiga, o kateri prevajalec Marko Košan dodaja: »Pot v temo je ena izmed najpomembnejših pričevanjskih knjig o holokavstu in prelomna študija, ki dobesedno utelesi znamenito misel Hannah Arendt o ‘banalnosti zla’.
Na Dunaju rojena angleška novinarka Gitta Sereny je prodrla do najbolj intimnih razmišljanj Franza Stangla, nekdanjega poveljnika najbolj zloglasnega nacističnega uničevalnega taborišča Treblinka. Odločena, da bo poiskala objektivno, a tudi njegovo osebno resnico, je vse, kar je povedal, ob vsem zanikanju, ko je bil obenem ponosen na svoje ‘delo’, z neskončno potrpežljivostjo navzkrižno preverjala z drugimi pričami in družinskimi člani. Stanglova življenjska zgodba nam v novi in drugačni, strašljivo neposredni luči razkrije nepojmljivost holokavsta, kakor so ga izvajali povsem ‘običajni’ ljudje, pri čemer se pripoved ne ustavi ob koncu vojne, temveč se nadaljuje v čas Stanglovega bega, najprej v Sirijo in nato v Brazilijo, kjer se mu je kmalu pridružila družina.
Gitta Sereny v pogovorih z akterji neusmiljeno razgalja skrivne vatikanske kanale, ki so najhujšim vojnim zločincem omogočili umik v emigracijo, večinoma v Južno Ameriko. Neprizanesljiva je predvsem do vloge papeža Pija XII., ki v zadnjem času ob novih razkritjih znova polni časopisne stolpce. Gitta Sereny nas nepristransko, kot Dantejev Vergil, popelje do najtemnejših krogov pekla, kjer se – in to je najstrašnejše od vsega – ne skrivajo pošasti, temveč povsem navadni ljudje, kot sva ti in jaz.« Knjiga, ki jo je nujno brati in o kateri je nujno govoriti.
Grafenauer, Niko: Plasti odzidanih daljav
Nagrajena pesnica, urednica in radijska novinarka Tina Kozin je napisala in sestavila prav posebno knjigo spominov našega vsestranskega ustvarjalca za odrasle in otroke, pesnika, prevajalca, esejista, akademika in družbenega kritika Nika Grafenauerja, ki nosi naslov Plasti odzidanih daljav.
»Niko Grafenauer je človek z impresivno življenjsko zgodbo, ki kar kliče po romanu. In verjetno bi bilo slednjega lažjega pisati kot Nikove spomine. Čeprav srčen, prijazen, radoživ človek, je namreč Niko v enaki ali še večji meri zaprt, ko gre za osebne zadeve. Kot bi se obdal v oklep, ki še njemu samemu ne pusti do sebe. To dejstvo je v temelju zaznamovalo knjigo Plasti odzidanih daljav, ki se sicer sprehodi skozi ključne postaje njegovega življenja, a njena osnovna celica vseskozi ostaja – fragment,« je pojasnila Tina Kozin.
Grafenauerjeve spomine, ki si sledijo kronološko, je v knjigo ujela tenkočutno in prefinjeno. Najprej izvemo, kako je nekaj dni po rojstvu izgubil mamo, čez slabi dve leti pa še očeta, zato ni nikoli zares poznal svojih staršev in je živel precej razseljeno otroštvo. Vseeno pa so z brati in sestrami ostali močno povezani. Že v mladosti se je pri Kajžarjevih kot mestni fant »srečeval z naravo in se vanjo vživljal. Sledove tega občutja je mogoče zaznati tudi v moji poeziji«, razlaga. Potem sledimo njegovim selitvam in šolanju prek ljubljanskega učiteljišče – kjer se zaljubi v svojo kasnejšo ženo, učiteljska praksa pa močno vpliva na njegovo pesništvo za otroke – do študija primerjalne književnosti, kjer občuti velik navdih ob Dušanu Pirjevcu. V študentskih letih izda pesniški prvenec Večer pred praznikom (1962), takrat pa se rodi tudi danes že ponarodeli Pedenjped, za katerega priznava, da je vanj »vnesel vsa svoja uresničena in neuresničena otroška doživetja« in da je v njem zaživel svoje otroštvo, sploh pa ga razume kot enega izmed določajočih dogodkov v svojem življenju.
Nadalje pripoveduje še o svoji poklicni poti, predvsem o urednikovanju pri Mladinski knjigi, kjer je pristal na povabilo Kristine Brenkove in deloval triindvajset let, pa o kultni Novi reviji in njeni 57. številki, o pobudi za nastanek Jenkove in Rožančeve nagrade in še čem. Posamezna poglavja posveča nekaterim svojim sopotnikom, sodelavcem, prijateljem, kot so Miha Mate, Taras Kermauner, Rudi Šeligo, Dane Zajc. Knjiga je obogatena s fotografijami, pesmimi, članki, pismi, pa tudi s pričevanji nekaterih, ki so mu blizu. Knjiga je pomemben pričevalec duha časa in formativnih trenutkov naše zgodovine.
Mikhail, Alan: Božja senca: Sultan Selim, njegov Osmanski imperij in nastanek novoveškega sveta
Humanistično delo Božja senca ameriškega zgodovinarja Alana Mikhaila (1979) nosi podnaslov Sultan Selim, njegov Osmanski imperij in nastanek novoveškega sveta, prevedel pa ga je Matej Venier. Mikhail, ki je profesor zgodovine in predstojnik katedre za zgodovino na Univerzi Yale, se je uveljavil predvsem s svojimi deli o zgodovini Bližnjega vzhoda, za svoja dela je prejel številne nagrade, njegove prispevke pa objavljata časopisa The New York Times in Wall Street Journal.
Pričujoče delo je v osnovi življenjepis sultana Selima I. (1470–1520; vladal od 1512 do 1520), ki je z osvojitvijo mameluškega Egipta, Sirije in arabskih dežel ter zmago nad Safavidsko državo močno razširil osmanski imperij in ga spremenil v svetovno velesilo. Kot dodaja prevajalec Matej Venier, pa je delo »več kot življenjepis nekega osvajalca. Je geopolitični pregled sveta v prelomnem obdobju na prehodu iz 15. v 16. stoletje, ko se je razdrobljena Evropa zaradi pretrganih trgovskih poti na Vzhod in nemoči pred vojaško superiornim Osmanskim imperijem obrnila na Zahod in začela čezmorska osvajanja.
Mikhail izhaja iz nekoliko drugačnih predpostavk, kot smo jih vajeni: zahod v njegovi interpretaciji zgodovine ni a priori nosilec zgodovinskega napredka in islam ni očrnjeni in zločinski drugi, temveč evropski enakovredna civilizacija, ki je zahodni svet nikoli ni priznal kot take, čeprav je v neštetih vidikih izoblikovala novoveško Evropo in z njo sodobni svet in je bila v obravnavanem obdobju bolj versko strpna kot krščanski Zahod.« Fascinantno delo vključuje opise spopadov med islamom in krščanstvom od grških otokov, Španije in severne Afrike do ekvatorialne Afrike, ki so se z zasužnjenimi afriškimi muslimani vred preselili v Novi svet takoj po njegovem odkritju.
Prevajalec ob tem dodaja: »Posebni poglavji sta posvečeni življenjski poti Krištofa Kolumba, ki se je večino življenja zaman boril proti muslimanskim silam na valovih Sredozemskega morja, nato pa prenesel svojo križarsko vojno čez Atlantik v Novi svet, ter uporu muslimanskih črnih sužnjev na pravkar zasedenih španskih Antilih. Zanimiva je tudi analiza Luthrovega odnosa do islama, ki ga je veliki reformator izrabljal za napade na papeštvo; sovražnik znotraj lastne civilizacije je hujši od rivalske civilizacije, enako kot je bil za sultana Selima nevarnejši šiitski Safavidski imperij kot krščanski Zahod in je z neizmerno krutostjo preganjal šiite v svoji državi, medtem ko je bil do kristjanov in Judov strpen. Izjemno natančno dokumentirana biografija je pogled iz drugega zornega kota, ki bo prevetril naše predstave o prelomnem zgodovinskem obdobju prehoda iz srednjega v novi vek.« Študija je tako nujno branje za vse, ki si želijo pogleda na temo z zornega kota, ki ga niso vajeni.
Mrevlje, Gorazd: Psihiater na kavču Bojane Leskovar
Knjiga Psihiater na kavču Bojane Leskovar je nastajala dve leti. Gorazd V. Mrevlje se je poslovil tik pred načrtovanim izidom knjige, 1. marca 2023. 21. marca bi bil star 77 let. Kot od portretiranca izvemo v uvodni besedi, naslov ni naključen, saj je knjiga nastajala v pogovorih z njegovo dolgoletno in dragoceno prijateljico Bojano Leskovar Bojči.
»Bila je moj superego, in ne le sogovornica.« Knjiga o enem izmed naših največjih sodobnih psihiatrov, psihoterapevtov in sodnih izvedencev je nastala z zamenjavo vlog, saj se je psihiater spremenil v pripovedovalca, izpraševalka pa si je ob njegovem pripovedovanju zapisovala, zahtevala pojasnila in ni skrivala navdušenja nad slišanim. Bojana Leskovar je ob tem dodala: »Knjiga Psihiater na kavču je knjiga o človeku, ki je živel psihiatrijo. In bil psihiater ves dan. Poznala sva se več kot štirideset let, a dveh let, ko sva delala knjigo, ne bom nikoli pozabila. Ure in ure sva se pogovarjala, ne samo o tem, kar je v knjigi, o vsem. Ker je o vsem imel svoje mnenje, zelo specifično. Njegov pogled je bil pogled z drugega zornega kota, s kota psihiatra. Vsi smo ravno zato uživali v pogovorih z njim. In kot pravi v knjigi, ljudje so ga tudi poslušali.«
Knjiga je vsebinsko in vizualno zelo razgibana. Pokriva številna področja in obdobja njegovega delovanja, od tega, zakaj psihiatrija (»nikoli niti za hip nisem podvomil ali se pokesal, da sem se odločil za ta poklic. Poklic, ki mi je omogočil, da sem lahko nenehno širil in poglabljal odnos do okolja in sveta, spremljal in tudi poglabljal odnos do sebe.«), do časov specializacije in predstojništva na Centru za mentalno zdravje. Gorazd V. Mrevlje v knjigi med drugim pripoveduje o mentorjih in učiteljih, razvoju psihiatrije in psihoterapije po razpadu Jugoslavije, današnji strukturi in organizaciji slovenske psihiatrije, specializantih, predstojništvu ipd. Po eni strani knjiga ponuja povsem strokovne sodbe in razmisleke, po drugi pa tudi zelo osebne teme, zato portretiranca predstavi z vseh zornih kotov in mu zgradi veličastno obeležje.
Novak, Boris A., Pirjevec, Alenka, Vodopivec, Peter: Ahac – knjiga o Dušanu Pirjevcu
100. obletnico rojstva slovenskega literarnega zgodovinarja in teoretika ter urednika Dušana Pirjevca (1921–1977) obeležuje prav posebna knjiga Ahac – knjiga o Pirjevcu, ki jo je uredil Andrej Koritnik. Dušan Pirjevec – Ahac je markantna figura v intelektualni zgodovini 20. stoletja na Slovenskem. V svojem življenju je prepotoval pot od revolucionarja – partizana, upornika proti povojnemu političnemu sistemu do izjemno vplivnega in cenjenega profesorja primerjalne književnosti. »Ob stoletnici njegovega rojstva zato pričujoča monografija razkriva obe plati: zasebno in javno,« pravi Andrej Koritnik. »V pismih prvi ženi Marjeti Vasič, v zaporniškem dnevniku ali v zapisih malo pred smrtjo bodo bralci ugledali odločnega in skrbečega človeka; upornika in tenkočutnega misleca. V spominih njegove hčere Alenke Pirjevec in zgodovinsko-literarnih analizah Andreja Inkreta, Petra Vodopivca in Borisa A. Novaka pa to dramatično življenjsko zgodbo spremljamo iz različnih perspektiv: partizanske, družinske, politične, univerzitetne in študentske. In njegove misli so še kako žgoče aktualne tudi v tem trenutku.« To ni prva knjiga o Pirjevcu, kot izvemo uvodoma, njen namen pa je to enigmatično in veliko osebnost, ki je močno vplivala na razvoj misli slovenske inteligence svojega časa, predstaviti tudi z zasebne plati. Medvojna korespondenca z ženo, pa tudi nekateri Pirjevčevi dnevniki in odlomki iz del njegovih sodobnikov so v tej knjigi objavljeni prvič.
Nussdorfer, Vlasta: Nekaj vam želim povedati
Avtorica v knjigi prvič na ogled postavlja svojo izredno zanimivo, dinamično in ustvarjalno poklicno pot preko številnih zgodb in anekdot, sprehodi se od svojega otroštva do poklica tožilske pripravnice, namestnice tožilca, okrožne, višje in vrhovne državne tožilke. Opisano je tudi obdobje njenega predsedovanja Društvu državnih tožilcev Slovenije in Belemu obroču Slovenije ter številne poti dobrodelnosti. Vrh njene kariere je bila funkcija varuhinje človekovih pravic Republike Slovenije. Prvič javnosti spregovori o svetovih mnogih, ki živijo na robu, ter iskrivo opiše osebne vzpone in padce. Prav te zgodbe so v njenem življenju povezane z mnogimi liki, ki v knjigi dobijo prepoznavne obraze in zaživijo z vsemi človeškimi lastnostmi. Spomini so prežeti s soncem in temo, lepoto in bedo, napisani pa v napetem slogu, ki nikogar ne bo pustil ravnodušnega. Premnoge tančice njenega življenja se skozi knjigo odstirajo v vprašanju: je bilo vredno? Odgovor nanj se piše vse do konca.
Nussdorfer, Vlasta: Tanka črta : spomini tožilke
Vlasta Nussdorfer je pravnica, ki je večji del svoje življenjske poti posvetila tožilstvu. V petintridesetih letih je prehodila pot od pripravnice do namestnice temeljnega javnega tožilca, okrožne, višje in vrhovne državne tožilke. Nazadnje smo lahko brali njeno avtobiografijo Nekaj vam želim povedati, tokrat pa je pred nami Tanka črta, pretresljiva in fascinantna knjiga o zahtevnem in težkem delu tožilca. Avtorica Vlasta Nussdorfer ob tem razlaga: »Na tožilstvu sem več kot tri desetletja spremljala izjemne usode ljudi, ki jim je trenutek nepazljivosti, nerazsodnosti, žalosti, besa, razočaranja ali drugih čustev vzel miren vsakdan in kdaj celo prostost, mnogim pa celo življenje. Veliko je bilo vzrokov za prestop tanke črte, ki loči dovoljeno od prepovedanega, dobro od zla, življenje od smrti. Na strani mrtvih, zlorabljenih, posiljenih ali oropanih bodo stali neomajni tožilski liki, njim nasproti odvetniki tako ali drugače nesrečnih obtoženih, do katerih boste čutili paleto zelo različnih čustev, sodbo v imenu ljudstva pa bodo izrekali v črne toge odeti sodniki. Se boste z njimi strinjali ali bi razsodili drugače?« Tanka črta ponuja številne resnične zgodbe, ki jih je avtorica doživela v svoji karieri, v njih pa najdemo tako žalostne junake kot nesrečne žrtve in tudi nekatere pasti pravosodja. Knjiga temeljito in doživeto predstavi delo državnega tožilca kot organa pregona kaznivih dejanj ter vključuje misli znanih tožilcev, odvetnikov in sodnikov. Čeprav je delo polno žalostnih in tragičnih usod, je pomembno in nujno branje za boljše razumevanje številnih moralnih dilem, s katerimi se tožilci srečujejo pri svojem delu. Knjiga, ki se na trenutke bere kot kriminalka, vas bo prikovala na sedež, ob njej pa se boste zamislili tudi o tem, kaj je bolj neizprosno in šokantno – fikcija ali resnično življenje.
Perenič, Urška: Josip Jurčič: pripovednik svojega in našega časa
Vseslovensko Jurčičevo leto 2021 je počastil izid znanstvene monografije Josip Jurčič: Pripovednik svojega in našega časa literarne zgodovinarke in izredne profesorice za slovensko književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti Urške Perenič. Avtorica pravi, da je knjigo o Josipu Jurčiču (1844–1881) napisala v neki dobi svojega življenja, ko si je nabrala ravno dovolj izkušenj, pa ne samo tistih v stroki, marveč čisto vsakdanjih, takšnih in drugačnih življenjskih izkušenj. »To snov sem nosila s sabo že nekaj časa, zaradi česar sta bila priložnost Jurčičevega leta in povabilo za sodelovanje s strani cenjene založbe, zdaj vem, nujni in dragoceni spodbudi. Ko sem se bila že dodobra zagrebla v zapuščinsko gradivo in dan na dan prebirala pisateljev opus, se mi je začelo dogajati, da sem na sebi čutila njegov pogled, neko duhovno navzočnost. Vedno bolj sem tudi prepričana, da ne bi mogla (s)pisati nič drugega, če ne bi prej na papir oz. računalniški zaslon prelila tega, kar sem pač morala in je vrelo v meni.« Knjiga o tem velikem pisatelju, med drugim avtorju prvega slovenskega romana in prvega slovenskega dramskega dela, je razdeljena na pet vsebinskih sklopov, v katerih se avtorica poglobi v njegov bogat pripovedniški opus v celoti. Ob tem postreže z novimi spoznanji in svežimi interpretacijami njegovih del in na splošno oživlja njegovo zapuščino, ki je ključen gradnik slovenske pripovedne proze in literature kot take.
Perenič, Urška: Ivan Tavčar: na valovih življenja
Leta 2023 obeležujemo vseslovensko Tavčarjevo leto, saj mineva100 let od smrti tega velikega slovenskega klasika. Biografijo o njem z naslovom Ivan Tavčar – Na valovih življenja, je napisala literarna zgodovinarka Urška Perenič, redna profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Pred dvema letoma smo lahko brali znanstveno monografijo o Josipu Jurčiču, tokrat pa se je posvetila Ivanu Tavčarju. Sama pravi takole: »Knjiga sodi v širše zastavljeni literarnozgodovinski projekt, kakor sem si ga zastavila pred približno tremi leti in v središče postavlja slovenski literarni realizem ter najboljše predstavnike te usmeritve v drugi polovici 19. stoletja. Med njimi Ivan Tavčar zaseda čisto posebno mesto, saj ni bil samo prvi in edini pravi naslednik Josipa Jurčiča, temveč samosvoj in edinstven človek in ustvarjalec, ki se mu je, oplemenitenemu z najrazličnejšimi življenjskimi izkušnjami, izpisal sijajen in do danes navdihujoč pripovedniški opus. Na enem koncu z noveleto Madama Amalija, ki predstavlja nulto oz. iniciacijsko točko njegovega literarnega pisanja in je privrela iz nepozabnega ljubezenskega oz. erotičnega doživetja, nato pa preko ‘historičnih podob’ in ‘slik’ iz Loškega pogorja, povesti Mrtva srca in antiutopije z naslovom 4000 tja do dveh labodjih spevov, Cvetja v jeseni in Visoške kronike, ki stojita na drugem koncu Tavčarjeve ustvarjalne poti.« Avtorica nas popelje med valove Tavčarjevega življenja in ustvarjanja, ki je obsegalo dolga desetletja, vse od njegovih začetkov od prvih objav v šolskih glasilih do njegove zrelosti v klasičnem realizmu. Kot še dodaja Urška Perenič, v knjigi Na valovih življenja, ki jo je zastavila kot preplet biografske in literarne študije, velikega Poljanca spremljamo na njegovih mnogoštevilnih poteh med ljubljanskim Bregom, kjer se je ustalil s svojo življenjsko družico Franjo in otroki, ter Visokim, kjer so bile korenine njegove dejanske in želene biti in kjer so svoj večni mir našli ne samo Tavčarjevi, temveč tudi junaki in junakinje Tavčarjeve Visoške kronike. »Med njimi Georgius Postumus, ki hrepeni, da bi dal svoje telo oltarju in bi oznanjal ljubezen. Kakor je ljubezen v svojem pripovedniškem opusu vseskozi ‘oznanjeval’ Tavčar, kar je tudi eno od temeljnih vprašanj in poudarkov moje znanstvene monografije. Zato bi se mi zdelo čudovito, ko bi ob robu vseslovenskega leta Ivana Tavčarja, pa najsi se to komu zdi še tako asketsko, ne zgolj vedeli povedati, da je bil Ivan Tavčar liberalni politik, ampak predvsem to, da je bil eden najodličnejših slovenskih literarnih popisovalcev ljubezni. Pravzaprav Ljubezni.« Temeljna knjiga za vse ljubitelje slovenske pisane besede torej, pa tudi tiste, ki radi pokukate v bogato in vzvalovljeno zgodovino naših prednikov.
Pogorevc, Petra: Joži
Dramaturginja, urednica, publicistka in kritičarka Petra Pogorevc, ki je pred dvema letoma napisala uspešnico Rac: Biografski roman o življenju Radka Poliča, je tokrat med platnice ujela še eno legendo slovenskega gledališča, igralko Jožico Avbelj (1951), nastala pa je knjiga Joži: Biografski roman o življenju Jožice Avbelj. Avtorici uspe spet ujeti žar osebe, ki jo slika pred nami, kronološko zapisano delo pa nas vodi vse od igralkinega otroštva do njenih velikih gledaliških vlog. Ob tem avtorica Petra Pogorevc pojasnjuje: »Knjiga Joži je nastajala štiri leta. To je bilo potovanje v neznano, na katerega sem se podala z vrhunsko igralko in edinstveno osebo, ki sem jo pred tem dolgo spremljala s take ali drugačne razdalje. Najprej na televiziji, filmu, radiu in v gledališču, kjer sem jo lahko občudovala v raznih vlogah, nato pa še v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer sem jo imela veselje in čast opazovati v zaodrju ter z njo sodelovati med nastajanjem različnih likov oziroma uprizoritev. Zmeraj sem jo spoštovala, zmeraj me je zanimala in zmeraj sem se od nje učila. Ampak nič od vsega naštetega se ne more primerjati z lepoto in uživancijo večletnega dobivanja z Jožico Avbelj na kavah, namenjenih tako obujanju osebnih spominov kot pogovarjanju o tem, od kdaj in zakaj je tako usodno zavezana igranju. Če je v knjigi mogoče zaslutiti vsaj malo energije, radosti in navdiha, ki so se sproščali med temi najinimi druženji, potem je namen dosežen. Hvaležna sem, da nama je uspelo zgraditi bližino, iz katere je vzniknilo toliko gosto popisanih strani.«
Zajetna knjiga nas z veliko mero sproščenosti in kančkom pogovornega jezika popelje po poti velike igralke, prejemnice številnih priznanj in nagrad, med njimi sedmih Borštnikovih nagrad za igro in Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Knjiga, ki je nastala v sodelovanju založbe Beletrina, Mestnega gledališča ljubljanskega in Festivala Borštnikovo srečanje, je pravi poklon igralskemu poklicu, prikaže pa ga večplastno in kompleksno, skupaj s prelomnimi in kontroverznimi predstavami, ki so dvigale prah, kot sta Spomenik G in Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki, v kateri je, mimogrede, zaigrala še kot gimnazijka. Knjiga je prava zakladnica, Jožica Avbelj pa nas spusti tudi v zaodrje predstav in razgrne svoj igralski credo: »Hotela sem prodreti v skrivnost vlog, ki so mi jih zaupali režiserji, in jih enostavno narediti. To ne pomeni, da nikoli nobene ne zafrkneš, mirno jo lahko in tudi jo. Ampak moraš se pobrati in pripraviti na naslednjo, ki bo boljša.«
STROKOVNA LITERATURA IN NELEPOSLOVJE
Snoj, Rasto: Astronomija za gimnazije: osnove astronomije z rešenimi nalogami
Po dvainpetdesetih letih smo končno dobili nov sodoben učbenik za astronomijo, ki nam poleg klasičnih vsebin (npr. koordinatnih sistemov, magnitude, gravitacije in Keplerjevih zakonov) prinaša tudi najnovejša spoznanja v astronomiji (npr. gravitacijske spektralne premike, kritično gostoto vesolja in kozmologijo). V tem dolgem obdobju smo imeli na voljo učbenik Astronomija iz l. 1971 avtorjev Marijana Prosena in Franceta Avsca.
Snov v enajstih poglavjih je za lažje razumevanje in boljšo predstavo podprta z večbarvnimi skicami in z enačbami, ki jih avtor razvije skozi natančno razlago. V teoretično razlago so vključeni računski primeri in praktične vaje; podani so s komentiranimi rešitvami. Učbenik je opremljen tudi z odličnimi barvnimi fotografijami nebesnih objektov.
Učbenik je usklajen z učnim načrtom za izbirni predmet astronomija. V roke ga bodo z veseljem vzeli tako profesorji fizike kot amaterski astronomi; pa tudi osnovnošolci in srednješolci, ki se pripravljajo na astronomska tekmovanja.
Winkle, Stefan: Šibe človeštva: kulturna zgodovina kužnih bolezni
V času, ko je spomin na pandemijo koronavirusa še svež in nezaceljen, bomo lahko v slovenskem prevodu Alfreda Leskovca in s spremno besedo Alojza Ihana brali kulturno zgodovino kužnih bolezni z naslovom Šibe človeštva. Knjigo, ki je v izvirniku izšla leta 2005 (v slovenščini je izšla v dveh zvezkih), podpisuje nemški zdravnik in mikrobiolog Stefan Winkle (1911–2006). Winkle je bil zdravnik specialist za higieno, profesor higienike in bakteriologije na Univerzi v Hamburgu in direktor Inštituta za higieniko ter avtor več knjig. Impozantno delo Šibe človeštva se pne čez skoraj 1900 strani, Alfred Leskovec pa je ob prevodu dejal: »Stefan Winkle opisuje kužne bolezni od začetkov zgodovine do sedanjosti, ko so te v glavnem izkoreninjene, zato pa postaja toliko večja nevarnost biološkega vojskovanja (značilnega še posebej za obdobje hladne vojne) in bioterorizma. Posamezno bolezen (gobavost, antraks, kolera, tuberkuloza, tetanus, tifus, kuga, spolne bolezni, malarija, koze, spalna bolezen, steklina, hepatitis, gripa …) po strnjeni predstavitvi njenih znakov in poteka prikaže skozi posamezna obdobja (stari vek, srednji vek, novi vek in »mikrobiološko ero«) skupaj z ukrepi za njeno preprečevanje in zdravljenje in vsemi usodnimi posledicami ob njenem izbruhu. Knjiga vsebuje tudi bogato slikovno gradivo in številne citate iz del, nastalih v posameznih zgodovinskih obdobjih, ki so jih mučile in tako ali drugače zaznamovale kužne bolezni v obliki epidemij ali pandemij. Avtor skozi optiko kužnih bolezni odpre bralcu nov, drugačen pogled na zgodovino, mu razgrne skrite razloge za takšen ali drugačen potek ali izid zgodovinskih dogajanj, v ozadju katerega je tičala kužna bolezen ali strah pred njo (npr. panični beg Turkov izpred Dunaja). Knjiga je prava zakladnica znanja in informacij tako za ljudi, ki se poklicno ukvarjajo z medicino, kot tudi za druge zainteresirane bralce.« Neverjetno aktualno delo tako ne odstira le znanstvenega in raziskovalnega delovanja, temveč tudi kulturni, človeški element, ki nam je še kako blizu.
Zupančič, David: Znanost mirnega življenja
Nova knjiga priljubljenega zdravnika je pripoved o iskanju miru v hektičnem vsakdanjiku. Knjiga temelji na avtorjevih lastnih izkušnjah in izzivih, hkrati pa ima močno znanstveno podlago, saj so nasveti podprti s citiranjem več kot 70 strokovnih raziskav.
Zaradi naporov, ki spremljajo študij medicine in zdravniški poklic, se je David Zupančič že zgodaj začel ukvarjati s čuječnostjo, učinkovito in priljubljeno metodo za obvladovanje stresa in doseganje stanja polne prisotnosti v danem trenutku. Za njim je dvanajst let raziskovanja, preučevanja in prakticiranja te metode, ki mu je, kot pravi, spremenila življenje. Knjiga je zasnovana poljudno, praktično, in nas spodbuja k refleksiji, obenem pa nam ponuja uteho, da v boju z zahtevami sodobnega sveta vendarle nismo sami.
Ihan, Alojz: Skupinska slika z epidemijo
Od začetka pandemije covida-19 je Alojz Ihan vsakih štirinajst dni objavljal kolumne v časopisu Delo. Skupinska slika z epidemijo prinaša ponatis teh zapisov in nekaj novih, skupaj pa predstavljajo večstransko analizo razvoja bolezni, ki je tako zaznamovala svet v letih od 2020 do 2022. Ihan je bil kot profesor mikrobiologije neposredno vpet v diagnostiko covida-19 v Sloveniji, kot klinični imunolog je sodeloval pri načrtovanju zdravljenja teh bolnikov in preventivnega cepljenja. Z rednimi publicističnimi zapisi in intervjuji si je ustvaril ugled enega najbolj zaupanja vrednih glasov v času zmede – kot »glasu razuma« so mu sledile mnoge Slovenke in Slovenci. Za pisanje o epidemiji mu je Slovenska znanstvena fundacija podelila častni naziv Komunikator znanosti 2021. Danes lahko s časovno distanco bralci presojajo o tem, koliko se je Ihanu posrečilo vnaprej napovedati tako rekočnepredvidljivo.
Ribičič, Ciril: Volitve v slepi ulici: 62 vprašanj in odgovorov o volilni reformi
Vladavina ljudstva se uresničuje predvsem skozi volitve. Bolj ko državljani bdimo nad dogajanjem in preudarno oddajamo svoj glas, bolje uspeva demokracija. Odgovornega glasovanja pa ni brez znanja. Z Volitvami v slepi ulici se podamo v labirint volilnih sistemov pri nas in po svetu. Dr. Ribičič odvija klobčič niti in nas vodi mimo slepih ulic proti izhodu, sodobnemu in za današnjo Slovenijo primernemu kombiniranemu volilnemu sistemu. Ta namreč lahko prinese več demokratičnosti, pomladitev politike, več zaupanja v poslance kot prave predstavnike ljudstva in povrhu več poslank, skratka – več.
Vprašanja so dr. Cirilu Ribičiču zastavili: Igor E. Bergant, dr. Rado Bohinc, dr. Valerija Korošec, Jolanda Lebar, Miran Lesjak, Sonja Lokar, Ajas Midžan, dr. Miran Mihelčič, Vida Petrovčič, Emil Milan Pintar, Franci Pivec, dr. Mihael Ribičič, Tjaša Zorc Rupnik, Uroš Slak, Miloš Šonc, Matjaž Sušnik, Marcel Štefančič ml., Jakob Vid Zupančič in drugi
Brejc, Tomaž: Čas prebujenja: slovenska umetnost 1880-1918
Eden najvidnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, odličen poznavalec moderne in sodobne umetnosti, avtor številnih monografij in univerzitetni predavatelj Tomaž Brejc se predstavlja s prvo knjigo sintetičnega pregleda slovenske umetnosti z naslovom Čas prebujenja: Slovenska umetnost 1880–1918. Gre za obdobje slovenske umetnosti v turbulentnem času med letom 1800 in koncem prve svetovne vojne, torej za čas predmodernizma.
Avtor Tomaž Brejc ob tem dodaja: »Če slika pove več kot tisoč besed, kako izbrati tiste, ki se ji najbolj približajo? Kako ujeti v besede njeno bistvo, čeprav je bila narejena med letoma 1880 in 1918, ko niso uporabljali besed, s katerimi se ji bližam danes? Knjiga v treh velikih poglavjih (Moderna estetska kultura, Ikonizacija krajine, Prizori iz modernega življenja) pojasni, kako se je rojeval slovenski likovni modernizem v razponu od alegoričnega realizma bratov Šubic do Jakopičevega barvnega izraza. To je bil čas impresije in štimunge, razpoloženja, ko je krajina vedno več kot narava, je simbol, in so notranjščine potopljene v barvni intimizem. Tudi portreti in akti se v modernem subjektivnem pogledu spreminjajo v kontrastne barvne površine, skratka: čas in svet modernega meščanstva in njegove vizualne izkušnje. Knjiga je pisana esejistično, obravnava vse umetniške discipline ter prinaša nove poglede na umetniško ustvarjanje ob vstopu v 20. stoletje.« Delo se bere kot čudovita in vznemirljiva slika nekega časa, napisano je odprto, doživeto, zastavlja si številna vprašanja in se sprehaja skozi spominske pokrajine, ob tem pa ponuja širšo sliko takratne družbe in obenem ne pozablja na malenkosti, drobce, zanimivosti. Knjiga na izredno luciden in večplasten način združuje avtorjev osebni, likovni in simbolni pogled na slovensko umetnost, bogati pa jo več kot 350 domačih in tujih reprodukcij, na katerih si boste lahko napasli oči in ki bodo zagotovo obudile marsikateri spomin.
Rozman, Sanja: Ujetniki preteklosti
V Ujetnikih preteklosti se je avtorica skušala približati svoji zvesti publiki tako, da je težke zakonitosti travme, zasvojenosti in okrevanja skrila v napeto zgodbo, ki je ne boste mogli odložiti. Medtem ko boste spremljali pripoved klientke Ane, se boste kar mimogrede seznanili z osnovnimi principi otroške travme, drsenja v zasvojenosti in težke poti iz njihovega brezna. Razumeli boste, da se tudi dobri ljudje včasih zaradi spleta okoliščin in napačnih vzorcev iz preteklosti znajdejo v situacijah, za katere so si prisegli, da se jim nikoli ne bodo zgodile, in v bolečih odnosih, ki odpirajo stare nezaceljene rane. Vzporedno z Anino pripovedjo pa se odvija tudi zgodba psihoterapevtke, ki se ne skriva za anonimnostjo svoje poklicne vloge, temveč se pokaže kot nekdo, ki ga je prav tako oblikovala preteklost.
Preplet dveh edinstvenih osebnosti v posebnem odnosu, ki zdravi obe, vam bo razodel, kaj je bistvo psihoterapije: globoko intimno in iskreno srečanje dveh oseb, združenih v skupnem zaupanju in upanju. Takšni odnosi so pogoj za osebno spremembo in rast obeh protagonistk.
Zgodbe, ki nas vodijo z zgledi okrevanja in nas učijo, kaj je v življenju najpomembnejše, so terapevtsko sredstvo. Ko jih beremo, se nekaj v nas prebudi in dopolni, da začnemo drugače doživljati sebe in druge. Po branju Ujetnikov preteklosti ne boste več gledali na svet kot na prostor, v katerem vam iz vseh strani grozi nevarnost, temveč boste v sebi, ljudeh in odnosih začeli videvati potencial za ljubezen.
Ne(u)sliš(a)na mladost: priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig 2023 : pregled knjižne produkcije za mladino iz leta 2022
Priročnik z naslovom Ne(u)sliš(a)na mladost prinaša:
- devet uvodnih prispevkov,
- v sredici 484 podrobnejših predstavitev naslovov,
- od tega 110 novosti in prenovljenih izdaj, ki so prejele znak zlata hruška,
- kazala: bibliografska (14 kazal), orodna (3 kazala),
- seznam vseh vrednotenih mladinskih knjig 2022 (1.035 naslovov).
Viri opisov: beletrina.si, biblos.si, buca.si, emka.si, kulturnibazar.si, mohorjeva.it