V torek, 12. 10. 2021, smo se lanski najboljši dijaki s profesorjema Sonjo Zver, ki je ekskurzijo vodila, in Igorjem Petrovčičem odpravili proti Koroški, 3. najmanjši regiji v Sloveniji.
Po dobrih dveh urah vožnje, med katero smo se dijaki spoznavali in družili, smo prispeli na naš prvi cilj, opuščeni rudnik svinca in cinka v Mežici. Tam so nas toplo sprejeli in nam povedali, da se bomo odpravili na šestkilometrsko podzemno kolesarsko avanturo po nekdanjem rudniku. Najprej smo pomerili čelade, ki so nam kasneje prišle prav za osvetljevanje že dolgo opuščenih rovov. V rudnik smo zakolesarili v 3 skupinah po sedem dijakov.
Ob vstopu v rudnik na Igrčevem v Črni, ki je eden izmed še zadnjih treh odprtih vhodov, smo prižgali naglavne svetilke in se veselo zapodili po rovu, kjer pa ni bilo nič kaj prida toplo. Še sreča, da so nas prej opozorili, da je v podzemlju Pece skozi celo leto le 10 ⁰C. Med potjo smo se večkrat ustavili, položili kolesa ob steno in pozorno prisluhnili vodnici, ki nam je razodela marsikaj novega. Med drugim smo se ustavili tudi pri šahtu, rudarskem jašku, po katerem so rudarji spuščali rudo v nižje nivoje rudnika. Tokrat pa se po njem ni spuščala svinčena ruda, zato je za demonstracijo po njem vodnica spustila velik kamen in zvok njegovega kotaljenja 120 m nižje je bil neverjeten. Izvedeli smo še marsikaj, vendar se nama ne zdi smiselno, da vam razodeneva vse, saj je kraljestvo kralja Matjaža vsekakor vredno obiska.
Po vrnitvi v Mežico in ogledu muzeja rudarstva pa smo nekako morali nadomestiti porabljene kalorije, zato smo se odpravili v lokalno gostilno na kosilo. Po obedu smo se polni energije usedli nazaj na avtobus in se odpeljali v Ravne na Koroškem, kjer smo si ogledali razstavo o zgodovini Železarne Ravne oz. po domače “Mati fabrike”. Izvedeli smo mnogo poučnih informacij, toda za naju so bile najbolj zanimive tamkajšnje varovalke in parna lokomotiva, ki žal propada.
Raziskovanje Koroške pa se je žal moralo končati. Pred nami je bila še vrnitev v Ljubljano. Vsi polni novega znanja smo si krajšali čas vožnje s pogovarjanjem o ravnokar doživetih dogodivščinah in tako smo kar naenkrat spet postali lačni. Voznik je bil k sreči tako prijazen, da se nas je usmilil in ustavil na Trojanah, kjer smo se okrepčali z velikanskimi krofi vseh možnih nadevov in posipov. Nato pa smo se vrnili na avtocesto in oddrveli proti Ljubljani.
Jaka Kovač in Matija Vene, G 2. B